Zakaj pa ne ateizem?
4. predavanje v ZVEŠ-evi seriji »Zakaj pa ne ...?«
Leon Hribar

»Moje osebno videnje religije je enako Lukrecijevemu. Vidim jo kot bolezen, ki se je porodila iz strahu, in kot vir nepopisne bede človeštva. Ne morem seveda tajiti, da je k civilizaciji tudi nekaj prispevala. Z njeno pomočjo so v začetku določili koledar, egipčanske duhovnike pa je pripravila do tega, da so skrbno beležili sončne mrke, tako da so jih pozneje lahko celo napovedovali. To dvoje sem pripravljen priznati kot prispevek religije, za drugo pa ne vem.« (Russell, 1957: 24)

Te besede je leta 1930 zapisal Bertrand Russell, ki je bil vodilni filozof, pacifist in ateist prve polovice 20. stoletja. Russell je desetletja zelo učinkovito prepričeval množice, da ukvarjanje z religijo nima nobenega smisla. Vztrajal je pri prepričanju, da potrebujemo le »odprta srca in nepristranski um« (Russell, 1957: vii). Če bi zatrli religijo, bi nas lahko čakala čudovita zlata doba. Dejal je:

Imamo vednost, ki lahko zagotovi vsesplošno srečo. Toda glavna ovira na poti do tega je religiozni nauk. Religija onemogoča, da bi se naši otroci racionalno izobraževali; religija nam onemogoča, da bi odpravilili osnovne vzroke za vojno; religija nam onemogoča, da bi poučevali etiko znanstvenega sodelovanja namesto starih zastrašujočih naukov o grehu in kazni. Morda je človeštvo res na pragu zlate dobe; toda če je temu tako, bo nujno treba najprej ubiti zmaja, ki varuje vrata, in ta zmaj je religija. (Russell, 1957: 47)

O religiji mnogi ateisti ne pišejo tako črno in agresivno! To posebej velja po izteku 20. stoletja, v katerem je svet doživel nekaj ključnih poskusov ateizma. Bistveno manj jezno oceno, v kateri ateist z lahkoto priznava pozitivne stvari, najdemo pri Richardu Normanu, ki je bivši profesor filozofije in avtor številnih knjig. Leta 2004 je v svoji knjigi O Humanizmu dejal:

Za razliko od nekaterih drugih humanistov se nerad nagibam k pavšalni obsodbi religije na osnovi tega očitka [tj. zaradi storjenih grozodejstev]. Po eni strani zato, ker se zavedam, da bi lahko sestavili enako zastrašujoč seznam zločinov, storjenih v imenu sekularnih ideologij /.../ Zavedam pa se tudi, da religija ni navdihnila zgolj nekaterih najnizkotnejših, marveč tudi nekatere najboljše dosežke človeštva. Družbena in politična gibanja, ki so izboljšala položaj ljudi – recimo odpravila trgovanje s sužnji –, gibanje za enake pravice, mirovniška gibanja in gibanja, ki se zoperstavljajo revščini in lakoti, so bila navdihnjena z religijo. Religija je navdihnila tudi mnoge velike kulturne in umetniške dosežke, npr. številne religiozne motive renesančne umetnosti, čudovita glasbena dela, kakršno je Händlov Mesija, Bachova Maša v h-mollu, velike srednjeveške katedrale in neštete druge bisere eklezialne arhitekture. Predstavljati religijo in njena dela v popolnoma negativni luči se mi zdi popolnoma neuravnovešeno. Moj ugovor proti religioznemu verovanju torej ni v tem, da bi bilo le-to vsesplošno škodljivo, temveč preprosto v tem, da je neutemeljeno. (Norman, 2004: 17)

Richard Norman si torej prizadeva za ravnotežje pri vrednotenju. Hkrati pa zaključuje z besedami: »Moj ugovor proti religioznemu verovanju [je] preprosto v tem, da je neutemeljeno.« Ta ateist namreč meni, da najdemo grozote tako izven ateizma kot znotraj njega. Glavni očitek torej zadeva veljavnost samega religijskega verovanja. Toda pri prizadevanju za objektivno preverjanje katerega koli stališča imamo velike težave vsi ljudje. To še posebej velja pri vročih temah! Vemo na primer, da je bil Bertrand Russell besen na krščanstvo. Celo Richard Norman ni vedno videti popolnoma objektiven. Nenazadnje: ali nismo vsi nagnjeni k pristranskosti? Zato predlagam, da začnemo s tem, da prepoznamo glavne značilnosti določenega prepričanja.

Preveč ozko fokusirano nasprotno stališče ateizma
Russellov ateizem na primer je bil predvsem opozicija krščanstvu, zlasti krščanstvu, kakršnega zastopa rimskokatoliška cerkev. To je razvidno iz naslednjega citata, v katerem Russell poudarja posledice katoliškega prizadevanja zoper kontracepcijo.

Z našo sedanjo stopnjo industrijske tehnike lahko, če hočemo, vsem omogočimo zadovoljivo preživetje. Zagotovili bi lahko tudi stabilnost svetovne populacije, če nam tega ne bi preprečeval politični vpliv cerkva, ki so jim ljubše vojne, bolezni in lakota, kakor kontracepcija. (Russell, 1957: 47)

Takšne izrazito neuravnotežene očitke – predvsem v zvezi s politikami cerkva – najdemo tudi pri mnogih drugih ateistih. V svoji knjigi o razvijanju ateizma je leta 2005 bivši ateist Alister McGrath sklepal sledeče:

Paradoks je v tem, da moderni ateizem ne izvira iz domnevne privlačnosti sveta brez boga, temveč iz kritike moči in statusa cerkve, kot njen podaljšek. (McGrath, 2005: 11)

Da bi razumeli paradoksno razvijanje ateizma, namreč ne smemo spregledati pogosto odbijajočega vedênja vsaj nekaterih institucij krščanstva. McGrath meni, da:

To, kar ljudi potisne v ateizem, je zgražanje nad organizirano religijo. Ljudem se zagnusijo ekscesi in polomije organizirane religije in to jih potisne v ateizem. Pri ateizmu gre v bistvu za strah, ki je pogosto upravičen, za strah pred tem, kaj bi se zgodilo, če bi verski blazneži zavladali svetu. Obstoj in privlačnost ateizma v zahodnem svetu tako v veliki meri izhajata iz reakcije na (in odsevata) zablode cerkve ter specifične načine dojemanja krščanstva. (McGrath, 2005: 274)

Seveda takšno ogorčenje nad cerkvijo ne bi smelo a priori diskvalificirati raziskovanja. Kljub lastni jezi je možno sklepati dosledno. Vsi legitimni argumenti si namreč zaslužijo pozornosti. Pravzaprav je glavni problem, ki ga pri razpravah opazujem, tendenca, da se osredotočamo na posebno vejo krščanstva, in na podlagi pomanjkljivosti te veje poskušamo dokazati neutemeljenost vseh izrazov krščanstva ali religije nasploh. Resnici na ljubo moramo priznati nedoslednost takšnega ambicioznega argumentiranja. Toda kakšni so bili pravzaprav glavni, najvplivnejši argumenti v zadnjih stoletjih?

Argumenti za ateizem v moderni zgodovini:
Pojavila so se namreč različna znanstvena odkritja, ki so podpirala ateizem, in sicer filozofska (npr. Feuerbach), sociološka (npr. Marx), psihološka (npr. Freud) in biološka (npr. Darwin). Sčasoma je celó prevladalo mnenje, da sta religija in znanost nujno v konfliktu. Danes pa se to stališče zagovarja čedalje manj - razen v hollywoodskih filmih. Pozneje se bomo vrnili na temo dokazovanja per se. Za začetek pa bi na kratko predstavil najvplivnejše argumente za ateizem v zadnjih dveh stoletjih.

1. Feuerbach (1804–72)
Začnimo torej v prvi polovici 19. stoletja pri Ludwigu Feuerbachu v kontekstu močnega vpliva cerkva v politični sferi. Čas je bil razburljiv, Feuerbachove besede pa revolucionarne. Trdil je namreč, da krščanstvo v bistvu temelji na iluziji. Leta 1841 je v svoji knjigi Bistvo krščanstva poskušal dokazati, da so si ljudje boga izmislili za tolažbo. Da bi lažje prenašali nadlóge, bridkosti in muke, smo si izmislili pojem boga. Iz globokega hrepenenja človeške duše torej izhaja domišljijska predstava boga. Zato religija ne razkriva od Boga danih resnic, ampak zgolj človeške želje, strahove in hrepenenja. S takšnega stališča je učil, da je bog pravzaprav...

razodeta notranjost, /.../ izgovorjeni človekov jaz; religija je praznično razkritje skritega človekovega zaklada, izpoved njegovih najbolj notranjih sil, /…/ (Feuerbach, 1841/1982: 90).

Kako torej naprej glede pojma boga? Kmalu za tem je Marx zapisal:

Kritika religije se konča z naukom, da naj bo človek najvišje bitje za človeka, torej s kategoričnim imperativom spremeniti vse odnose, v katerih je človek ponižano, zasužnjeno, zapuščeno in zavrženo bitje, /.../ (Marx, 1844/1979: 201).

V lúči takšnih idej so bile politične poteze cerkva videti zgolj kot grozljiva igra moči – vse skupaj povsem človeško! Razumljivo je torej, da je bila takšna razlaga za mnoge zelo sprejemljiva, posebej v revolucionarnih krogih Nemčije. Zato je veliko ljudi z lahkoto sprejelo Feuerbachovo tezo kot resnico. Ali vidite temeljno pomanjkljivost tega argumenta? Čeprav lahko ta teza načeloma ogromno razloži, v njej pravzaprav ne najdemo tehtnega dokaza za ateizem. Feuerbachov argument namreč spodkopava sam sebe. Po isti logiki bi lahko trdili, da si je to tezo izmislil sam zaradi globokega hrepenenja po neodvisnosti od tedanje cerkve. Podoben problem opazimo pri argumentiranju Karla Marxa, ki je učil pod vplivom Feuerbacha v skoraj istem obdobju.

2. Marx (1818–83)
Karl Marx je z vidika sociologije poskušal dokazati, da pojem Boga izhaja iz globoke bridkosti človeka, ko so mu prikrajšane socialne oz. ekonomske potrebe. Če bi torej spremenili izkoriščevalske socialne strukture, bi izničili izvor religije, zlasti krščanstva. Človek si je preprosto moral ustvariti religijo zaradi odtujenosti, ki jo je doživljal v produkcijskih procesih. Religija namreč izvira iz bolečine človeštva:

Religija je vzdih ogrožene kreature, čustvo brezsrčnega sveta, kot je tudi duh brezdušnih razmer. Religija je opij ljudstva. (Marx, 1844/1979: 192)

Zaradi odtujitve namreč religija samodejno nastaja. Naravna posledica komunistične družbe je torej po Marxu ateizem. Problem pa nastane, če so ljudje tako opiti z religijo, da niti ne vidijo potrebe po revoluciji, raje bi namreč ostali del establišmenta. Udejanjanje marksizma je torej nujno problematično, sploh zato, ker je moralo čakati do 20. stoletja in se razvijati v bistveno drugačnih kulturah, kot si jih je predstavljal Marx. Druga plat tega nepredvidljivega časovnega razmika pa je dodatna utemeljitev v drugih teorijah, na primer v evolucijski. Kakor koli že, v drugi polovici 20. stoletja je bila pod ateističnimi vladami približno polovica svetovnega prebivalstva! Preden spregovorimo več o tem, si poglejmo še enega podpornika ateizma, podobnega Marxu in Feuerbachu, in sicer Freuda.

3. Freud (1856–1939)
Freudu se je zdelo, da je ateizem samoumeven. Med drugim je zato skušal opisati izvor in razvoj religije. Pod vplivom Lamarckove teorije evolucije je ponazoril evolucijo človeške religije vse do zrelosti ateistične vlade. Kakor se žirafa z raztegovanjem vratu do listov na visokih vejah domnevno adaptira in pridobljeno lastnost prenese na potomca, tako je človeštvo zaradi svojih potreb sčasoma pridobilo težnjo po religioznosti. Religija je torej predvsem rezultat ključnih dogodkov v zgodovinskem razvoju človeka, zlasti zaradi Ojdipovega kompleksa. Od kod ta kompleks? Freud si je predstavljal, da je nekoč v predzgodovini nekakšna 'očetovska figura' zadržala izključno pravico do spolnih odnosov z ženskami v hordi in le to prikrajšala svojim sinovom. Zato so sinovi očeta ubili in pojedli in občutek krivde zaradi tega umora je postal glavni, trajni motiv religije. Pri pomirjanju občutka krivde pa igrajo vodilno vlogo religijski obredi. Konec koncev je Freud, opirajoč se na svojo teorijo psihoanalize, trdil, da bog ni nič drugega kot vzvišen oče. Ko gre namreč otrok skozi ojdipovsko fazo, se mora pred grožnjo očetove morebitne kazni spopadati s tesnobo. Končni izid tega spopada pa je poveličevanje očeta in projekcija očetove volje v nadjaz lastne duševnosti. Potemtakem potreba po religiji izhaja iz nezavednega, zaradi odnosa med otrokom in očetom.

Individualna psihoanaliza /…/ nas s pomenljivo vztrajnostjo poučuje, da je bog vsake osebe podoben njenemu lastnemu očetu /…/ in da Bog v osnovi ni nič drugega kot ravno vzvišeni oče. (Freud, 1913/1965: 147)

Religiozne ideje so torej...

iluzije, izpolnitve najstarejših, najmočnejših, najnujnejših želja človeštva (Freud, 1927/1996: 34)

Kljub priljubljenosti Freudovih briljantnih idej in njihovemu velikanskemu vplivu na družbo 20. stoletja so Freudove teorije zbujale čedalje več kritik. O tem piše Kirsten Birkett:

Freuda so kritizirali skoraj vsi poznejši psihologi. Glavna težava večjega dela njegove teorije je v tem, da je ni mogoče ne potrditi ne ovreči. Freud jo je postavil, in ni preizkusa, s katerim bi lahko preverili, ali je imel prav ali ne. (Birkett, 1999: 19)

Raziskovanje nezavednega je namreč nujno problematično, še posebej, ker so pacienti skoraj neizogibno močno pod vplivom analitika. Če pa odnos med otrokom in očetom tako odločno vpliva na želje nezavednega, bi se lahko skupaj z McGrathom tudi vprašali:

Ali ni Freudov odnos do očeta, Jacoba Freuda, na neki način so-določil Freudov koncept boga, ki ga je tako odločno zavračal? Ali niso bile potemtakem specifike tega odnosa – in ne neka domnevna univerzalnost človeške narave – tiste, ki so oblikovale Freudov ateizem? (McGrath, 2005: 76)

Freudov argument glede boga je konec koncev enako kot pri Feuerbachu »samomorilski«. To še ne pomeni, da Freud ni imel nobenih dobrih idej. Čeprav je bil obstoj in vpliv skritih nezavednih motivov že zdavnaj priznan, se je Freud na tem področju izkazal kot zelo kreativen um. Hkrati pa je, glede na mizoginost Freudove teorije o spolnosti, zelo zanimivo, kako imajo mnogi Freuda še vedno za heroja racionalnega znanstvenega pogleda na spolnost. O Freudovi mizoginosti se lahko poučite v njegovih delih Prihodnost neke iluzije in Mojzes in Monoteizem (McGrath, 2005: 75).

Kakor koli že, pri vsem tem – glede razvoja ateizma – ni bistveno, kako zanesljivi so bili Freudovi argumenti. Pravzaprav nobeden od zgoraj navedenih argumentov ni dovolj prepričljiv. Za razumevanje vzpona ateizma moramo namreč upoštevati skupni vpliv naraščajočega števila teorij ter gonilne sile nezadovoljstva s cerkvijo. Kar pa zadeva same teorije, največji vpliv po navadi pripisujejo Darwinovi teoriji evolucije. [v KUD-u: Zanima me, če se vam to zdi prav. Ali menite, da je v Sloveniji imela največji vpliv Darwinova teorija evolucije?] Poglejmo si torej Darwina.

4. Darwin (1809–82)
Darwin je bil sposoben naravoslovec in pozoren opazovalec. Njegov odgovor na vprašanje »Kako naj razložimo obstoj različnih živalskih in rastlinskih vrst?« je bil preprost. Vsi organizmi izvirajo iz enega primordialnega semena v skladu z zakoni dednosti, variacije, hiperprodukcije in naravne selekcije.

Novost Darwinove teorije je v njegovem tolmačenju izraza »naravna selekcija«. Prav zaradi tega se Darwinova teorija močno razlikuje od ostalih že obstoječih teorij evolucije. Nekateri znanstveniki so namreč že učili, da so se vse vrste razvile iz drugih vrst. Darwin pa je k temu prispeval trditev, da se evolucija razvija brez božjega načrta, se pravi brez nadnaravnih sil, ki bi stvarstvo pripeljale do določenega cilja. Evolucija torej ne potrebuje boga. S tem ni nujno nameraval zanikati obstoja Boga. Čeprav Darwinovo stališča glede boga ni jasno, je videti, da je bil leta 1859, ko je pisal Izvor vrst, še teist. Zastopal je torej stališče, da je stvarnik prvotnemu primitivnemu življenju prepustil, da se razvija zgolj po naključju in da ga ženejo slepe sile (Birkett, 2003: 113–118).

Kaj mislite o tem? Ali se vam zdi sprejemljivo, da znanstvenik a priori izključi vlogo nadnaravnega? Ali ne bi bilo bolj modro vsaj dovoliti možnost, da obstaja osebni Bog, ki potrpežljivo skrbi za dolgoročni razvoj življenja? Videti je, da se v takšnih okoliščinah, ko je čedalje bolj sprejemljivo zanikati nadnaravno, z lahkoto pozabi na razliko med dejstvi in njihovo interpretacijo, oziroma med dejstvi in teorijami, ki se iz njih izvajajo. Če je Darwin dokazal obstoj mehanizmov evolucije, ni namreč nujno, da to izključuje aktivno vlogo boga. Saj ni logično sklepati, da razlaga mehanizmov a priori izključuje aktivnega boga. Zakaj bi predpostavljali, da bog ne more delovati prek t. i. »naravnih mehanizmov«? V sami Bibliji namreč najdemo veliko takšnih primerov, na primer ko je Jahve uporabil veter za to, da razdeli vode Trstičnega morja in tako reši Izraelce pred faraonovo vojsko. Kakor pravi Birkettova:

Gledano s teističnega stališča v bistvu ni pomembno, ali je bila ustvarjalna moč vseskozi latentno prisotna v naravi in je samo čakala na primeren trenutek, da bi se razkrila, ali pa so bili novi odmerki ustvarjalne moči občasno neposredno vbrizgani. (Birkett, 2003: 135)

Menim torej, da je glavni problem v tem, da je Darwin – pod vplivom filozofije naturalizma – prekoračil legitimni domet znanosti. Ta nedoslednost je pripomogla k širjenju prepričanja, da sami evolucijski mehanizmi že preprečujejo verovanje v boga. Na žalost so to prepričanje in še druge izmišljotine dolgo spodbujali mnenje, da si znanost in biblijsko krščanstvo v temelju nasprotujeta, kar bi ju, če bi temu bilo res tako, vodilo v nespravljivi boj za preživetje.

Mitologija o neizogibnem boju
Ta tako rekoč mitologija o nespravljivem boju med znanostjo in krščanstvom je pravzaprav bila že zdavnaj razčarana, kajti vodilni protestantski teologi tedanjega časa – t. i. »fundamentalisti« – kot sta bila na primer Charles Hodge (1797–1878) in Benjamin B Warfield (1851–1921) z univerze v Princetonu, niso nasprotovali sami teoriji evolucije. Nekateri »fundamentalisti«, na primer Warfield, so teorijo celo branili pred neutemeljenimi napadi! Močno ironično je, kako so v času, ko so nekateri evolucionistični znanstveniki Darwinovo teorijo zavračali, izobraženi biblijski kristjani osnovno teorijo evolucije branili! (Birkett, 2003: 113.124–126) Warfield je namreč učil, da je biblija zanesljiva božja beseda, in hkrati, da je znanost čudovito orodje za odkrivanje resnic. Warfielda je motil le razvoj biološke spekulacije, ki se...

/.../ bolj zanima za potrjevanje veljavnosti naturalističnega pogleda na svet kot za znanost zaradi znanosti same, to je za pridobivanje novega znanja. Znanosti skratka vladajo filozofske predstave, ki ne izvirajo iz nje same, ampak so ji vsiljene od zunaj. (Warfield, 1908. Navedeno po: Birkett, 2003: 127).

Zoper takšno izkrivljanje znanosti se je boril tudi evolucionist Stephen Jay Gould (1941–2002). Čeprav je bil agnostik, ki je težil k ateizmu, je vse znanstvenike, tako teiste kot ateiste, leta 1992 jasno svaril, da...

/.../ Znanost (s svojimi legitimnimi metodami) enostavno ne more razsoditi v zadevi morebitnega božjega nadzora nad naravo. Le-tega niti ne potrjujemo, niti ne zanikamo. Kot znanstveniki zadeve v bistvu sploh ne moremo komentirati. (Gould, 1992. Navedeno po: McGrath, 2005: 109)

Menim, da je glavni problem Darwinove teorije evolucije predpostavka, da se vse samodejno razvija brez božjega načrta. Sklepam, da je s tem Darwin – pod vplivom filozofije naturalizma – prekoračil legitimni domet znanosti. Nesrečna posledica tega je bilo učinkovito širjenje predsodka, da sami evolucijski mehanizmi že preprečujejo verovanje v boga. To je potem močno utrdilo mnenje, da si znanost in biblijsko krščanstvo temeljito nasprotujeta v neizogibnem boju za preživetje. Vendarle moram priznati, da so k temu mitu veliko prispevali kristjani sami. Tudi teisti so namreč navadni ljudje oz. nagnjeni k pristranskosti in pretiravanju oz. samo-upravičevanju. Tudi kristjani zmorejo prekoračiti legitimni domet znanosti, ko pravijo, da se da z znanostjo dokazati obstoj boga. Ampak to, kar je po mojem še bolj žalostno, je pogostokrat površno, preračunljivo citiranje vrstic iz Biblije – z namenom braniti boga. Takšno ravnanje je vedno odveč pred biblijskim Bogom, ki je tako Bog ljubezni kot Bog resnice. Zaupanje v takšnega Boga mora spodbujati k iskrenemu razpravljanju o vsebini Biblije. Brez tega pa nehote podpiramo neresnico, da si znanost in Biblija neizogibno nasprotujeta.

Predpostavke pri proučevanju biblije
Skratka: tako ateisti kot kristjani znajo prekoračiti legitimne metode celo pri proučevanju Biblije. Še vedno se namreč mnogokrat izhaja iz predpostavke, da Biblija namerava odgovoriti na vsa naša posebna znanstvena vprašanja. Pod takšnim vplivom se prehitro sklepa, da Biblija uči, da je bilo vesolje ustvarjeno dobesedno v enem tednu in da se je to zgodilo točno leta 4004 p. n. š. Ta datum, ki so ga nekateri kristjani s pomočjo rodovnikov izračunali v 17. stoletju, je bil sčasoma celo naveden v opombah uradnega prevoda Biblije v Britanskem Kraljestvu (KJV). Toda drugi kristjani so opozarjali na neutemeljenost predpostavke, da bi smeli iz biblijskih rodovnikov izvajati kronologijo. Med njimi je bil tudi Warfield. Njegovo razlago je Birkettova povzela takole:

Glede na vse, kar vemo, bi časovna obdobja pred Abrahamom lahko bila izredno dolga, starozavezni rodovniki pa niso terjali izčrpnega popisa vseh generacij, temveč samo ustrezne predstavnike določene linije, po kateri prihaja potmstvo, o katerem je govora. To je razvidno iz Jezusovih rodovnikov. (Birkett, 2003: 122)

Skratka: biblijski rodovniki so namenjeni odrešenju, ne pa kronologiji. Leto, kdaj je bila Evi dana obljuba, da bo iz njenega zaroda prišel odrešenik človeštva, ni pomembno. Pač pa so bili vsi povabljeni, da poiščejo med določenimi potomci tistega edinega, ki lahko premaga kačo oz. satana (1Mz 3, 15; Raz 12, 9). Medtem pa nam pade v oči, kako rodovniki neomajno usmerjajo pozornost na zožujočo se vejo, tako da ne bi iskali odrešenika po slepih ulicah. Čudovito je, kako so namreč pisci skozi stoletja sledili zgodbi Seta, ne pa Kajna; Sema, ne pa Hama; Abrahama, ne pa Lota; Izraela, ne pa Edoma; kralja Davida, ne pa kralja Savla ipd., vse do Jezusa. Nekateri bi temu pripisali ogromno srečo, namreč po zakonih matematične verjetnosti! Drugi pa prepoznajo aktivno vlogo Jahveja, ki suvereno deluje prek biblijskih piscev. Mimogrede, zelo ironično je, kako nekateri kristjani nehote in nevede preusmerjajo pozornost stran od te glavne osebe Biblije na sicer zelo zanimive, vendar manj pomembne stvari v zvezi z znanostjo. S tem nočem zanikati, da obstajajo v znanosti čudoviti namigi na stvarnika, na primer v osupljivi uglašenosti temeljnih fizikalnih zakonitosti, konstelacij in konstant vesolja. Takšne stvari so celo slavnega ateista in filozofa Antonya Flewa prepričale, da bog verjetno obstaja (Wraight, 2006: 5). Kljub temu je škoda, če s takšnimi poudarki bralce Biblije odvračamo od njene glavne teme.

Skratka: navedel sem primere, kako ateisti in kristjani prekoračujejo legitimne metode celo pri proučevanju Biblije. Včasih se to dogaja pod vplivom neke določene predpostavke, na primer, da biblija mora pri določenem odlomku odgovoriti na posebna znanstvena vprašanja. Poleg tega mnogokrat obstajajo še druge predpostavke.

Predpostavke pri vprašanju boga
Marsikdaj je podobno pri samem vprašanju obstoja boga, posmrtnega življenja ipd. Na primer, nekateri pravijo, da nikakor ne morejo verovati v takšnega boga, ki dopušča, da se v svetu dogajajo takšne grozote. Morda je tudi nocoj med nami ena ali več oseb, ki so tudi same doživljale hudo trpljenje. To je torej za vas zelo aktualno vprašanje. Čeprav ni vedno tako, je lahko pogled na trpljenje, ki ste ga izkusili vi ali vaša družina, vsaj nekaj časa dovolj velika ovira za morebitno razpravo o bogu.

Za druge ateiste med nami, ki jih trenutno ne pestijo konkretne bridkosti, pa se med drugim lahko pojavi vprašanje, ali bi jih zares zanimal takšen bog, ki bi ljudem odvzel svobodo odločanja, tako da nikomur ne bi bilo mogoče prizadejati ničesar slabega?

Na žalost je namreč naša od Boga dana priložnost, da delamo drugim v škodo, hkrati tudi neizogibna druga plat dejstva, da imamo čudovito priložnost delati drugim v korist. Ne glede na to pa: ali bi si sploh lahko želeli, da bi vsakič, ko bi nameravali storiti kaj slabega, v naše početje posegel bog in z nami manipuliral kakor z roboti? Ali bi to lahko bila najboljša rešitev vseh problemov sveta?

Skratka: Zakaj bi a priori izključili možnost, da obstaja ljubeč Bog, ki resno jemlje vsako človekovo odločitev? Zakaj bi zanikali možnost, da nas Bog tako spoštuje, da nam začasno dopušča vsako odločitev in resno jemlje vsako našo držo do njega in do celotnega njegovega stvarstva? Pri vsem tem pa takšnega boga seveda boli, kadar se odločamo zase, v škodo drugih. Biblija pravi, da je Bog po naravi tako potrpežljiv, da nam skozi vse to daje čas, preden se moramo dokončno soočiti z njim.

Takšen Bog ni Hollywoodski bog – še zdaleč ne! Takšnega Boga srečamo samo v Bibliji, predvsem v Jezusu, ki je kot človek tudi prenašal strašne grozote, in sicer tako od religioznih kot nereligioznih ljudi tedanje družbe. Zato si ni težko predstavljati, kako se Jezus v prispodobi Dostojevskega pojavi sredi 16. stoletja pred špansko inkvizicijo (Bratje Karamazovi, 1880). Tudi tokrat Jezusa zavržejo kot heretika! Tudi tokrat religiozna oblast terja od ljudi, da ji zaupajo. Toda celo ateist, kakršen je Richard Norman, zmore priznati, da »obstajajo globlji razlogi za destruktivnost človeka, kot so njihova zavestna verovanja« (Norman, 2004: 17).

Nikakor ni logično torej, da bi zavračali Kristusa zaradi sadov določene t. i. »krščanske cerkve«. Nasprotno: zaradi človekove destruktivnosti bi bilo logično pričakovati, da obstaja nekaj organizacij, ki - kljub svojemu imenu – v temelju zanikajo Jezusov osnovni nauk. Jezus ni rekel, da bomo njegove prepoznali »po imenu« temveč »po njihovih sadovih« (Mat 7,16).

Rad bi končal s temi besedami Alisterja McGratha:

Danes mnogi dajejo veri v človeštvo prednost pred vero v Boga. Toda to človeštvo je odgovorno za vrsto moralnih, družbenih in političnih katastrof. Nekatere izmed teh katastrof je navdihnila vera v Boga, druge pa vera, da je Boga treba odpraviti, z vsemi razpoložljivimi sredstvi in za vsako ceno. Tukaj je skupni imenovalec človeštvo, ne pa Bog. (McGrath, 2005: 184)

Lektorirala za predavanje: Živa Hren

Viri, literatura
Birkett, Kirsten (1999): The Essence of Psychology. Sydney: Matthias Media.
Birkett, Kirsten (ur.) (2003): The Myths of Science. Sydney: Matthias Media.
Dostojevski, Fjodor M. (1880/1968): Bratje Karamazovi. Ljubljana: DZS.
Feuerbach, Ludwig (1841/1982): Bistvo krščanstva. Ljubljana: Slovenska Matica.
Freud, Sigmund (1913/1965): Totem and taboo: some points of agreement between the mental lives of savages and neurotics. London: Routledge & Kegan Paul.
Freud, Sigmund (1927/1996): Prihodnost neke iluzije. Maribor: Obzorja (zbirka Znamenja).
Marx, Karl (1844/1979): H kritiki Heglove pravne filozofije: Uvod. V MEID I, 189–208. Ljubljana: Cankarjeva Založba.
McGrath, Alister (2005): The Twilight of Atheism: The rise and fall of disbelief in the modern world. London: Rider.
Norman, Richard (2004): On Humanism. London: Routledge.
Russell, Bertrand (1957): Why I am not a Christian. New York: Touchstone.
Wraight, Paul (2006): »Is ›Intelligent Design‹ a good apologetic tool?« CASE 2006 (9), 5¬–6.
Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2002 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.