Ali se mora ateizem otresti dawkinstva?
1. predavanje v ZVEŠ-evi seriji »Ali se mora...«
Leon Hribar

Richard Dawkins, britanski biolog in predstojnik katedre za javno razumevanje znanosti na oxfordski univerzi o svoji zdaj že slavni knjigi Bog kot zabloda pravi:

Če bo ta knjiga obrodila sadove, kakršnih se nadejam, bodo verni bralci, ki jo bodo vzeli v roke, že ateisti, ko jo bodo odložili. (Dawkins, 2007a: 16)

Med drugim Dawkins trdi, da je Bog stare zaveze

morda najbolj zoprn lik v vsej književnosti: ne le da je ljubosumen, še ponosen je na to; je zamerljiv, nepravičen, mahnjen na oblast in ne zna odpuščati; je maščevalen, /.../ je megaloman, sadomazohist in muhasto zloben nasilnež. (Dawkins, 2007a: 41)

Skratka, to je po mnenju Marcela Štefančiča »knjiga, zaradi katere boste začeli Bogu gledati pod prste.« (Štefančič jr. Navedeno po Dawkins, 2007a: hrbtna stran). Nekateri znanstveniki tako ali drugače podpirajo Dawkinsovo najnovejšo knjigo, na primer J. Craig Venter, ki je raziskovalec človeškega genoma:

Richard Dawkins je eden vodilnih mislecev našega časa. Z raziskovanjem na genih utemeljenega razvoja življenja – evolucije – je pomembno vplival na naše dojemanje sveta, z delom Bog kot zabloda pa ostaja zvest pisanju, ki bralca spodbuja k razmišljanju. (Venter, 2007. Navedeno po Dawkins, 2007a: hrbtna stran)

Drugi znanstveniki, kot na primer Francis Collins, direktor Human Genome Project-a, pa se glede Dawkinsa ne izražajo tako pozitivno:

Dawkins je tisto racionalnost, ki jo tako zelo spoštuje, žrtvoval za svoj manifest dogmatičnega ateističnega fundamentalizma. (Collins, 2007. Navedeno po McGrath in McGrath, 2007: hrbtna stran)

Tudi ateisti mu niso vsi hvaležni za njegov trud. Michael Ruse, ki je filozof in avtor knjige Darwinism and Its Discontents, pravi:

Bog kot zabloda je knjiga, zaradi katere se sramujem, da sem ateist. (Ruse, 2007. Navedeno po McGrath in McGrath, 2007: naslovna stran)

Zadnjo besedo v našem uvodu pa bomo dali London review of Books:

Dawkinsu so teologi včasih očitali, da argumentira proti »slamnatemu možu«, kar sam v knjigi Bog kot zabloda zanika. Toda, če sodimo po njej, so ti imeli popolmoma prav. [Dawkins] je kot tisti, ki socializem enačijo z gulagom. /…/ Boga vidi povsod, tudi tam, kjer je povsem očitno odsoten. (Eagleton, London Review of Books 2006: 28/20)

Očitno Dawkinsova knjiga 'dviguje veliko prahu'. Predlagam, da se najprej ozremo na njegov glavni argument, zakaj naj bi verni postali ateisti.

Zakaj Dawkins »skoraj zagotovo« ne misli resno
Dawkins za temelj svojega centralnega argumenta zoper obstoj boga dejansko uporablja oz. izkorišča argument nekaterih t. i. »kreacionistov« in obratno sklepa (Dawkins, 2007a: 170).

Kakšen pa je ta argument neverjetnosti, ki ga v svoj namen razvija Dawkins? Nekateri kreacionisti skušajo primerjati statistično verjetnost, da bi na Zemlji brez boga nastalo življenje s tem, da bi, denimo, orkan, ki bi »pridivjal nad smetišče, iz odpadkov po srečnem naključju sestavil boeing 747« (Dawkins, 2007a: 123) Trdijo, da je neverjetnost določenih entitet oz. pojavov tako velika, da za odgovor na njihov obstoj potrebujemo boga.

Dawkins pa z duhovito retoriko pravi, da je njihov argument

vélika reč /.../ Res je zelo tehten in sam celo sumim, da ga je nemogoče ovreči – le da deluje točno nasprotno, kot bi želeli teisti. Če ga pravilno razvijamo, skoraj, skoraj dokaže, da boga ni. (Dawkins, 2007a: 123)

Ne glede na to, kaj Dawkins tukaj dejansko pravi, močno dvomim, da misli resno, ko trdi, da je argument »zelo tehten«. Celó mnogim kristjanom se zdi ta argument zelo slab. Po mojem Dawkins »skoraj, skoraj zagotovo« ne misli resno. Kot darvinist se namreč nikakor ne more strinjati z nekaterimi predpostavkami argumenta. Prvič: analogija argumenta ignorira ogromno količino časa, ki ga ima na voljo delujoč proces evolucije. Orkan namreč pridivja le za kratek čas. Drugič: analogija neupravičeno istoveti živo bitje z letalom, ki ga je načrtno sestavil človek. Proces biološke evolucije pa nima nobene zveze s človeškim sestavljanjem letala. Težko je torej verjeti, da bi darvinist zavestno sprejel takšne predpostavke argumenta.

Menim torej, da Dawkins zavoljo argumentiranja začasno sprejme predpostavke nasprotnika. Ker namreč skuša osvoboditi tiste, za katere meni, da so ujeti v »slepi veri«, uporablja prav njihov način argumentiranja, ki temelji na predpostavkah, ki jih sam sicer ne sprejema. Na ta način se približa tistim, ki jim je takšen argument blizu oz. intuitivno prepričljiv. Skratka, menim, da Dawkins ne misli resno, ko opisuje jedro tega argumenta kot »zelo tehtno«.

Potemtakem ima Dawkins nekaj skupnega z Jezusom, na primer, ko so mu verski voditelji pripeljali ženo, ki je prešuštvovala. Rekli so mu:

»Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. 5 Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« 6 To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. (Jn 8, 4)

Ko beremo naprej, vidimo, kako tudi Jezus začasno sprejme predpostavke nasprotnikov, v tem primeru to, da so religiozni ljudje manj grešni od drugih. Odgovoril jim je:

»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8, 7b)

Jezus tukaj nikakor ne misli, da so nekateri ljudje bolj sveti kot drugi. Kakor tudi Dawkins zgolj začasno izkorišča predpostavke nasprotnikov. V primeru žene je bil rezultat enkraten:

Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. 10 Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« 11 Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8, 9–11)

Skratka, zdi se mi, da tudi Dawkins ne misli resno, ko pravi, da je osnovni argument »zelo tehten«. Prepričan sem, da je to zgolj del njegove retorike. Toda resno se zavedam nevarnosti takšnega sklepanja, kajti sam očitam Dawkinsu, da zelo rad sproža dvom o resnosti izjav drugih, zlasti izjav tistih znanstvenikov, ki se z njim ne strinjajo.

Dober primer tega je izjava biologa (in prav tako darvinista) Stephena Jaya Goulda (1941–2002). Gould – sam agnostik, ki se je nagibal k ateizmu – je leta 1992 vse znanstvenike, tako teiste kot ateiste, jasno opozoril, da

Znanost (s svojimi legitimnimi metodami) enostavno ne more razsoditi v zadevi morebitnega božjega nadzora nad naravo. Le-tega niti ne potrjujemo, niti ne zanikamo. (Gould, 1992. Navedeno po McGrath, 2005b: 55)

Tovrstno Gouldovo svarjenje pa je Dawkins takole komentiral:

Sam kratko in malo ne verjamem, da je Gould resno mislil večino tega, kar je napisal v Skalah zgodovine. (Dawkins, 2007a: 67)

Marsikomu je tukaj jasno, da se Dawkins s temi besedami preprosto noče sprijazniti. Kako lahko torej sam sprožam dvome glede njegovih eksplicitno izrečenih besed, če pa mu prav to očitam tudi sam? Kako torej naprej? Predlagam, da začasno nadaljujemo, kakor da Dawkins misli resno, potem pa bomo pretehtali nasprotno možnost, da ne misli resno.

Nadaljujemo torej z argumentom neverjetnosti, ki glede obstoja življenja skuša primerjati statistično verjetnost med enim in drugim. Mimogrede, različica tega argumenta obstaja tudi med pripadniki teorije »inteligentnega načrta« (intelligent design), ki poudarja statistično neverjetnost nekega določenega živega bitja ali posameznega organa ali molekule ipd. Tako ali drugače pa trdijo, da je neverjetnost določene entitete oz. pojava tako velika, da za odgovor na njen obstoj potrebujemo boga.

Dawkins pa v bistvu z istim argumentom sklepa ravno nasprotno. Pravi, da

Bog načrtovalec ne more biti razlaga za organizirano kompleksnost sveta, saj bi moral biti vsak bog, ki bi bil sposoben karkoli načrtovati, sam tako kompleksen, da bi bilo treba na enak način pojasniti tudi njega. /.../ ta argument dokazuje, da je obstoj boga /.../ zelo, zelo neverjeten. (Dawkins, 2007a: 119 moj poudarek)

V slednjem že pride do izraza, kako – vsaj navidezno – sam Dawkins apriorno povezuje kompleksnost in neverjetnost. To je za njegov argument ključna povezava: namreč, domnevno kompleksni bog mora biti enako neverjeten. Več o tem pozneje.

Še ena – vsaj navidezno – njegovih predpostavk glede kompleksnosti je nujna povezava med kompleksnostjo določene entitete in kompleksnostjo boga načrtovalca. Takšno logiko predstavlja takole:

Naj je [kompleksna] entiteta, ki jo poskušate pojasniti s sklicevanjem na načrtovalca, sicer še tako statistično neverjetna, je neogibno vsaj enako neverjeten sam načrtovalec. Bog je prvobitni boeing 747. (Dawkins, 2007a: 124 moj poudarek)

Ta sicer intuitivna predpostavka ni nikjer dokazana. Povezava med kompleksnostjo entitete in boga načrtovalca je, kot bomo kmalu videli, problematična. Dawkins pa nadaljuje v to smer, da bi izpostavil problem takšnega boga, ki za svojo pojasnitev sam potrebuje večjo kompleksnost itn., itn. Sklepa torej:

Bog nas postavlja pred neskončno regresijo, iz katere nam ne more pomagati ven. (Dawkins, 2007a: 119)

Skratka: na temelju argumenta nekaterih kreacionistov, ki ga razvija v nasprotno smer, Dawkins trdi, da njegov argument

dokazuje, da je obstoj Boga, čeprav ga tehnično ni mogoče ovreči, kljub temu zelo, zelo neverjeten. (Dawkins, 2007a: 119)

V odgovor tistim, ki trdijo, da obstoj določenih kompleksnosti nujno zahteva boga, Dawkins trdi, da že imamo dovolj dobro pojasnitev v Darwinovi evoluciji po naravnem izboru.

Vendar to ni vse. Dawkinsovo zaupanje v darvinizem dejansko sega onstran biologije:

Znotraj domene biologije je raztreščila utvaro o načrtovanosti in nas naučila, naj tudi v fiziki in kozmologiji ne zaupamo nobeni od hipotez o inteligentnem načrtu. (Dawkins, 2007a: 128)

V takšnem duhu Dawkins obdela Antropično načelo in njegovo kozmološko različico in ponovno izziva teiste takole:

Kako so se spoprijeli z argumentom, da bi moral biti sleherni bog, stvarnik vesolja, ki ga je z vnaprejšnjim premislekom uravnal tako prefinjeno, da je lahko prišlo do evolucije, nadvse kompleksno, sila neverjetno bitje, čigar obstoj je še teže razložiti od obstoja stvari, ki naj bi jih bog razložil s svojim? (Dawkins, 2007a: 159)

Čeprav se nam lahko zdi katerikoli argument – bodisi za ali zoper obstoj boga – zelo logičen, utemeljenost argumenta razveljavljajo napačne predpostavke. V prepričanju torej, da je vsak argument le toliko močan, kot so njegove predpostavke upravičene, se splača najprej vprašati po dveh Dawkinsovih predpostavkah.

Prvič: Osnovni argument, ki ga Dawkins izkorišča, predpostavlja nekaj, kar sam drugje zavrača, namreč da obstoj kompleksnosti nujno zahteva obstoj večje kompleksnosti. V samem jedru neodarvinizma, ki ga Dawkins duhovito zagovarja, je namreč jasna razlaga, kako se razvijajo bolj kompleksna bitja iz manj kompleksnih. Dawkins bi moral pojasniti, zakaj pri svojem argumentu nenadoma pozabi na osnovno predpostavko darvinizma.

Drugič: Dawkinsov argument predpostavlja, da večja kompleksnost nujno pomeni večjo neverjetnost. Tega ni dokazal. Navidezna moč argumenta je v tem, da je večini bralcev ta domnevno logična povezava intuitivno blizu. Toda celó Dawkins sam večkrat opozarja, kako nezanesljiva je naša intuicija. Na primer, o delujočem procesu evolucije piše, da »se upira naši intuiciji« (Dawkins, 2007a: 128).

Na drugih področjih, na primer v bibličnem krščanstvu, so tudi stvari, ki se zelo upirajo naši intuiciji, denimo sporočilo, da so vsa naša dobra dela popolnoma brezpredmetna, ko gre za to, da bi bili sprejeti pred Bogom (npr. Rim 4, 1–8). V stalnem konfliktu s splošno versko predpostavko, da si človek mora odnos z bogom zaslužiti, biblijski pisci namreč skozi vsa stoletja enotno obsojajo ambicioznost vsakega tako imenovanega »pobožnega« človeka.

Skratka: človekova intuicija je na več področjih postavljena pod vprašaj – kakor je pod vprašaj postavljena tudi domnevna povezava med kompleksnostjo in neverjetnostjo. Še več: čeprav je misel, da si tega, da nas Bog sprejme, ne moremo z ničemer zaslužiti, zelo enostavna, jo je večini ljudi zelo težko sprejeti. Tudi večina tistih, ki se imajo za »kristjane«, tega nauka ne sprejema. Kljub takim odlomkom o ženi, ki je prešuštvovala, marsikdo raje prenaša hierarhijo pobožnosti, ki je polna bahaštva in hinavščine.

Na več področjih je torej jasno, kako nas lahko človekova drža in intuicija zavajata. Skratka: kljub temu, da se marsikomu zdi, da je Dawkinsov argument tehten, njegova logika dejansko sloni na nezanesljivi predpostavki, da kompleksnost pomeni neverjetnost.

Nazadnje pa ostane omejenost dometa statistične verjetnosti same. Pomislimo na primer na obstoj človeka, ki je tudi »zelo, zelo neverjeten«, vendar smo mi danes tukaj, in se pogovarjamo o obstoju boga (gl. Dawkins Vzpon na goro Neverjetno, 1996). Zakaj torej mora imeti statistična verjetnost takšno ključno vlogo pri vprašanju o bogu? V knjigi »Vzpon na goro Neverjetno« Dawkins sam izpostavlja, da visoko neverjetne entitete oz. pojavi vendarle obstajajo. Zakaj torej pripisati statistični verjetnosti glavno vlogo?

Pravzaprav obstaja v zvezi s tem Dawkinsovim argumentom še več problematičnih predpostavk. Vendar sta dovolj dve že omenjeni predpostavki, namreč ta, da obstoj kompleksnosti nujno zahteva obstoj večje kompleksnosti in da večja kompleksnost nujno pomeni večjo neverjetnost. Ti dve predpostavki sta dejansko zelo problematični. Vendar, kot rečeno, sam močno dvomim, da Dawkins misli resno, ko pravi, da je argument neverjetnosti »zelo tehten«.

Sklep
V primeru torej, da Dawkins misli resno, sklepam takole: Čeprav je njegov argument na prvi pogled zelo prepričljiv, zlasti za tiste, ki jim je blizu argument njegovih nasprotnikov, ki ga je sam izkoristil, ga razveljavljata vsaj dve slabi predpostavki. Argument se dejansko opira bolj na nekatere človeške intuicije kot na preverljiva opazovanja in logična sklepanja. Na temelju (istega) šibkega argumenta nekaterih teistov celó Dawkins ni zmožen ustvariti kaj trdnega. Za neuspešno argumentiranje si je tako zaslužil velik cvek.

V nasprotnem primeru, če privzamemo, da Dawkins pravzaprav ne misli resno, ko označuje argument neverjetnosti za »zelo tehten«, pa trdim, da je največ, kar je Dawkins dejansko pokazal – pri tem pa ni prvi – ranljivost oz. šibkost argumenta nekaterih kreacionistov in zagovornikov teorije »inteligentnega načrta«. Za uspešno in duhovito subverzijo argumenta nasprotnikov pa mu priznavamo petko.

Vendar tu ni najti podpore za ateizem, ki trdi, da ne obstaja nikakršen bog. Dawkins namreč le duhovito povozi en argument za določeno predstavo o bogu. Njegova želja torej daleč presega dejansko moč njegovega osrednjega argumenta. Tu je predvsem jasno, kako dobro obvlada retoriko.

Čigava slepa vera?
Ali Dawkins ponuja še kakšne druge argumente? Čeprav je ta argument, na katerega smo se pravkar osredotočili, njegov »centralni« prispevek, Dawkins na svojih 416 straneh predvsem rad izpostavlja številne primere tega, čemur sam pravi »skrajna religija«. Slednji pa so za večino bralcev preprosto nagnusni. Mimogrede, zdi se mi, da je kopičenje gnusa, ki ga pri bralcu doseže z mnogimi primeri »vere« raznih skrajnežev, pravzaprav glavni del Dawkinsove strategije. Med vsemi temi primeri pa podaja tudi razne trditve, na primer:

Dokler sprejemamo načelo, da je treba verska prepričanja spoštovati kratko malo zato, ker so verska, je težko odrekati spoštovanje veri Osama bin Ladna in samomorilskih bombašev. (Dawkins, 2007a: 319)

Pri tovrstnih zaključkih se mu popolnoma pridružujem. Zelo zanimiva je tudi njegova nadaljnja trditev, ko pravi, da sta takšna skrajna, zlobna vera in vsaka sicer dostojna vera nujno povezani. Trdi namreč, da je prav »trezna« vera tista, ki »ekstremistično« omogoča. Tako npr. v izobraževanju:

Fundamentalistična religija [ang. »religion«] je trdno odločena izpodkopati znanstveno izobraževanje /.../ Morda nefundamentalistična, »trezna« religija tega ne dela. Vseeno pa /.../ pomaga graditi svet, v katerem je fundamentalizem varen. (Dawkins, 2007a: 298)

Čeprav nas predvsem straši z nizanjem primerov verskega fanatizma, nedvoumno poudarja, da je “izvirni greh” slednjega ravno »zmerna vera«. Tako pravi

delam vse, kar je v moji moči, da bi svaril ljudi pred sámo vero, ne le pred tako imenovanimi »verskimi skrajnostmi«. Učenje »zmerne« vere [ang. »moderate religion«] sicer ni ekstremistično samo po sebi, vseeno pa kar kliče po nastanku ekstremizma. (Dawkins, 2007a: 319)

Kako pa je to mogoče? Po Dawkinsu sta tukaj dva razloga. Prvič, prepričan je, da je vsaka sicer trezna, zmerna vera v samem svojem jedru vendarle »slepa vera«. Po njegovem mnenju namreč

[vera] ne zahteva upravičevanja, niti ne dopušča razprave. (Dawkins, 2007a: 320)

Vera je torej »zlo«, ker »učimo otroke«, naj slepo, oziroma dobesedno iz angleščine »neizprašano« [ang. »unquestioned«] verujejo v to ali ono. S tem pa jih – »ob navzočnosti drugih dejavnikov, do katerih ni težko priti« – »vzgajamo v potencialno smrtonosno orožje prihodnjih džihadov ali križarskih vojn« (Dawkins, 2007a: 320).

To pa nas vodi do drugega razloga, zakaj je sicer trezna vera “izvirni greh”, namreč: vera od nas terja, da si nebeški raj zaslužimo. Dawkins poudarja, kako celó »dostojni, prijazni, pravoverni« verski učitelji povezujejo lasten trud in duhovni zaslužek oz. nebeški raj (Dawkins, 2007a: 321)

Dawkins torej ponuja dva glavna razloga. Prvič: vsaka sicer še tako dostojna vera je v svojem jedru vendarle slepa vera, ki terja slepo privolitev in prepoveduje izpraševanje. Drugič: (vsaka) vera tako ali drugače zahteva, da si nebesa zaslužimo. To dvoje je po Dawkinsu tisto, kar lahko pahne »sicer prisebne, sposobne ljudi« naravnost v norost (Dawkins, 2007a: 316). Enako trdi Sam Harris:

Zakaj je devetnajst izobraženih pripadnikov srednjega družbenega sloja zastavilo svoja tuzemska življenja za privilegij, da smejo ubiti tisočere svojih sosedov? Ker so verjeli, da bodo šli naravnost v raj. Le redkokdaj se zgodi, da lahko človeško ravnanje pojasnimo tako docela in tako prepričljivo. (Harris, 2004. Navedeno po Dawkins, 2007a: 317 moj poudarek)

Skratka: vsaka, sicer še tako spodobna, trezna in dostojna vera, je po Dawkinsu vendarle slepa vera, ki terja neizprašano privolitev, in ki tako ali drugače zahteva, da si nebesa zaslužimo. Prav zato »kar kliče po nastanku ekstremizma«. Toda ali je temu res tako? Ali to res velja prav za vsako vero, kot trdi Dawkins?

Glede na to, da njegova knjiga predvsem napada krščanstvo, je prav, da se vprašamo, ali Biblija spodbuja takšno slepo vero za zasluženje nebes? Saj je Biblija za večino kristjanov ključna avtoriteta za presojo tega, kaj krščanstvo sploh je.

Slepa vera v Bibliji?
Najprej si oglejmo, če v Bibliji najdemo podporo oz. spodbudo za takšno neizprašano, slepo vero. Predlagam, da si ogledamo značilne primere iz treh ključnih obdobij, in sicer iz časa pred Kristusom, iz časa ob Kristusovem prihodu ter časa po njegovem prihodu.

Najprej si torej preberimo odlomek iz 5. Mojzesove knjige, kjer Mojzes svetuje Izraelcem, kako odgovoriti otrokom, ko sprašujejo o pomenu postave. Daleč od tega, da bi prepovedoval izpraševanje in razpravo ter spodbujal slepo vero, Mojzes vsem svetuje takole:

»Bili smo faraonovi sužnji v Egiptu, GOSPOD [db. »Jahve«] pa nas je z močno roko izpeljal iz Egipta. 22 GOSPOD je v Egiptu pred našimi očmi delal velika in strašna znamenja in čudeže proti faraonu in vsej njegovi hiši. 23 Nas pa je izpeljal od tam, da bi nas pripeljal in nam dal deželo, ki jo je s prisego obljubil našim očetom. 24 In GOSPOD nam je zapovedal, naj izpolnjujemo vse te zakone in se bojimo GOSPODA, svojega Boga, da nam bo vse dni dobro in da nas ohrani pri življenju, kakor je danes.« (5Mz 6, 21–24)

Očitno je bila njihova vera izprašana, saj so bili pravkar sami priče vélikemu delu Jahveja, na katero jih Mojzes spominja. Ta odlomek torej spodbuja smiselno zaupanje Bogu, na osnovi tega, kar so z njim že doživljali. Še več: cela Stara zaveza odseva takšno iskreno razpravo o temelju judovske vere.

Prav zato je šokantno, da Stara zaveza poroča tudi o neštetih primerih, ko Izraelci niso zaupali Bogu. Tako voditelji kot ostalo ljudstvo so vedno znova živeli po svoje. V Bibliji namreč najdemo izjemno odkrito poročanje o zgodovini izraelskega ljudstva, namreč cel kup povsem anti-heroičnih pričevanj. Na žalost Dawkins tega očitno še ni dojel, kajti namesto da bi hvalil takšno enkratno odkritost, ki nenehno kaže na potrebo po novem človeku – Jezusu, Dawkins enostavno predpostavlja, da so nam takšni starozavezni primeri dani za vzgled.

Celo to, da je Abraham na račun svoje žene Sare rešil svojo kožo pred faraonom, celo to ima za primer mizoginosti, t.j. sovražnosti do žensk, ki naj bi jo Biblija domnevno spodbujala (1Mz 12). Po Dawkinsu imamo tukaj primer, kako naj bi »pobožno« sledili Abrahamu kot našemu »vzorniku« (Dawkins, 2007a: 249 gl. 254). Toda če beremo celo knjigo Geneze, ne samo iztrganih primerov, nam postane jasno, da je tukaj Abraham pravzaprav anti-primer Biblijskega nauka, namreč tega, da ima mož odgovornost predati samega sebe v prid ženi. Pravi vzornik pa je edinole Jezus, zato je tudi Pavel učil:

Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, (Ef 5, 25)

Še en značilen primer, kako Dawkins sprevrača biblijsko anti-heroično poročanje v domnevni dokaz gnusobe biblijskega nauka, zadeva knjigo Sodnikov, v kateri voditelj Jefte skuša biti mož beseda na račun svoje hčerke (Sod 11). Namesto, da bi se Bogu opravičil za svoje neumne besede, ali pa žrtvoval samega sebe, če je verjel, da prvo ni mogoče, je kruto žrtvoval lastno hčerko. Imel pa je celo dva meseca časa, da zadevo premisli! Dawkins ponovno predpostavlja, da nam je slednje podano za vzgled (Dawkins, 2007a: 249 gl. 255–256). Še huje: Dawkins predpostavlja, da se Jahve veseli takšnih žrtev (Dawkins, 2007a: 256 db. »se je že veselil«). Toda moto knjige Sodnikov je:

Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh. (Sod 21, 25)

Površno sklepanje je žal značilno za Dawkinsa, ki brez pozornega branja v kontekstu sprevrača odkrito poročanje o človeški zlobnosti v nizanje primerov domnevne zlobnosti biblijske vere. Ni mogoče omeniti vseh takšnih primerov. Na isti način Dawkins tudi sprevrača pravičnega, potrpežljivega Boga v muhasto zlobnega nasilneža (npr. str. 257; prim. 4Mz 20–31). Če želite, lahko o tem več govorimo v času vprašanj. Zdaj pa nadaljujmo glede domnevno »slepe« vere.

Omenil sem značilni primer izprašane vere v času pred Kristusom, namreč v času Mojzesa. Za značilni primer ob Kristusovem prihodu si lahko preberemo odlomek iz Evangelija po Mateju in sicer, ko je Janez Krstnik dvomil glede Jezusa. Med tem, ko ga je čakalo na željo Herodove žene Herodiade obglavljenje (Mt 14), se Janez sprašuje, zakaj Jezus ne kaznuje hudodelcev, kakršen je kralj Herod. Zakaj Jezus ne reši Janeza iz ječe? Ali je Jezus res tisti dolgo obljubljeni kralj in odrešitelj (prim. Mt 3)? Berimo:

Janez pa je v ječi slišal o Kristusovih [Mesijevih] delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, 3 rekel: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« 4 Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: 5 slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; 6 in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« (Mt 11, 2–6 gl. Iz 35, 5–6; 61)

Na prvo žogo se nam zdi Jezusov odgovor skrajno nesočuten, kajti videti je, da kljub svoji moči noče posegati izven območja omejenih vrst del. Janezu naj bi bilo dovolj, da bi Jezus le na določen način pomagal le določenim osebam. Janez, ki je bil Jezusu najbolj zvest, pa naj kar veselo čaka v ječi.

Toda bistveno drugače razumemo vero – tako Jezusovo kot Janezovo –, če upoštevamo dejstvo, da so bile za oba na prvem mestu starozavezne obljube. Vse Jezusovo učenje in vsa njegova dela izpolnjujejo namreč zelo stare obljube, ki jih najdemo v Stari zavezi, na primer v knjigi Izaija. V tem spisu je prerok Izaija pojasnil prihajajočega Mesija in sicer z napovedjo njegovega čudežnega rojstva (Iz 7), njegove večne pravične vladavine (Iz 9; 42), toda tudi njegovega sramotnega, paradoksnega ponižanja do smrti na križu, prek katere bo mnogim iz vseh narodov podaril odpuščanje grehov oz. večni mir z Bogom (Iz 53; gl. 49).

Ko gledamo nazaj, je ta paradoks mnogim vsaj bistveno razumljiv. V tistem času pa se je Janezu preveč upiral intuiciji. Če je Jezus res tisti dolgo pričakovani kralj, ki ga je napovedoval Izaija, zakaj še čakamo na pravičnost, namreč na vsem namenjeno pravičnost? Zakaj on, Janez, še trpi v ječi? Da bi bolje dojeli napetost, berimo na primer 9. poglavje preroka Izaije:

/.../ dete nam je rojeno,
sin nam je dan.
Oblast je na njegovih ramah,
imenuje se:
Čudoviti svetovalec, Močni Bog,
Večni Oče, Knez miru.
6 Oblast se bo širila
in miru ne bo konca
na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu.
Vzpostavil ga bo in utrdil
s pravico in pravičnostjo
od zdaj in na veke.
Gorečnost GOSPODA nad vojskami bo to naredila (Iz 9, 5–6)

Če je ta kralj končno prišel, zakaj Janez še čaka v ječi? Janezov dvom je torej vsaj razumljiv. Še več: Jezus ga ne obsoja zaradi njegovega izpraševanja, saj – kljub Dawkinsovemu mnenju – same starozavezne obljube apriorno zahtevajo izpraševanje oz. preverjanje, in to vse dokler ne pride popolna izpolnitev. Saj namreč oba: tako Jezus kot Janez pričakujeta resnično, dejansko izpolnitev teh obljub. Torej: v času Jezusovega paradoksnega delovanja Janeza zanimajo predvsem starozavezne obljube. Prav zato Jezus izpostavlja takšne čudeže – na primer »slepi spregledujejo« –, ki so že vnaprej opisani v Izaiji kot spremljevalci pravega kralja. Jezus mu torej v bistvu pravi, da – čeprav še ni vse izpolnjeno – to, kar slišiš o mojih delih, je vendarle skladno z starozaveznimi obljubami. Jezus torej spodbuja tako nadaljnje zaupanje kot izpraševanje: okrepi Janezovo zaupanje, nikakor pa ne zahteva slepe vere.

Podobno je bilo tudi po križanju Jezusa, kot beremo na primer v Evangeliju po Luku. Ljudi je strašno begala Jezusova obsodba s strani duhovnikov. Vrh tega pa jih je tretji dan skrajno vznemirjalo pričevanje nekaterih žena. Berimo v 24. poglavju:

Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. 11 Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. (Lk 24, 10–11)

Nato pa se je Jezus prikazal dvema učencema in ju opominjal:

»O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! 26 Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« 27 Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. (Lk 24, 25–27; gl. Jn 20, 30)

Ponovno vidimo, kako Jezusa zanimajo predvsem starozavezne obljube, ki apriorno zahtevajo razpravo, ki torej apriorno terjajo izpraševanje. Skladno s tem Jezus ne poudarja spektakularnosti čudeža, temveč dogodek v kontekstu starozaveznih obljub. Na ta način so še drugi začeli močno zaupati Jezusu in so se ženam pridružili pri pričevanju. Med drugim, denimo, sta Peter in Janez, ki sta bila pred hudo grožnjo s strani verskih voditeljev, drzno izjavila:

Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala. (Apd 4, 20 gl. 1Jn 1, 1–3; Heb 2, 1–4).

Še drugi apostoli in učenci so prav tako vztrajali, večina apostolov pa celó do smrti.

Med pričevanjem in učenjem apostolov tudi opažamo, kako so pohvaljeni ravno tisti, npr. Berojčani, ki so med poslušanjem »preiskovali Pisma, če je res tako.« (Apd 17, 11). Judje so namreč presojali vsako novo pričevanje ali učenje. Daleč od tega, da Biblija zahteva slepo vero, ravno nasprotno: predpostavlja živahno, resno izpraševanje.

In celó od tistih kristjanov, ki nikoli niso osebno videli koga od apostolov, in ki jim tudi niso bili dostopni vsi novozavezni spisi, kakor so nam danes, se je pričakovalo, da imajo utemeljeno prepričanje oz. vero. Apostol Peter je namreč vsem, tudi takšnim kristjanom, pisal:

Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. 16 Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti /.../ (1Pt 3, 15)

Koliko bolj to mora veljati za tiste kristjane, ki se o razlogih svoje vere lahko prepričajo na osnovi učenja vseh 27-ih novozaveznih spisov!

Skratka, Dawkins se zelo moti, ko pravi, da je Biblijska vera v samem jedru neizprašana, slepa vera, ki »niti ne dopušča razprave«. Dawkinsa tudi zavaja njegova sicer večini ljudi intuitivna predpostavka, da tudi biblija uči, da si človek nebesa zasluži. Iz vsaj dveh razlogov torej napačno verjame, da Biblija spodbuja slepo vero za zasluženje nebes. Še več: namesto, da bi dojel in pohvalil biblijsko anti-heroično poročanje, neutemeljeno trdi, da so nam slabi primeri postavljeni za vzgled. Tu gre za veliko zablodo, ki kaže bolj na pristranskost kot na objektivno proučevanje Biblije.

Dejstvo je, da Biblija terja pozorno branje in odprt um. Če pa raje sledimo lastni intuiciji oziroma predsodkom, ali pa seveda neki religijski avtoriteti ipd. bomo bržkone spregledali biblijski nauk, npr. glede samega pojma vere, ki predvsem pomeni zanašanje na oziroma zaupanje v koga ali kaj že poznanega. Pravzaprav je izvirna beseda »vera« čisto običajna beseda, ki ponavadi pomeni zaupanje v kakem že obstoječem odnosu.

Zoper takšno razumevanje Dawkins – ponovno izven konteksta – citira vrstico, kjer človek pred Jezusom pravi: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (npr. Mk 9, 24; gl. 18–19) Toda ta primer nima nobene zveze s kako »slepo vero«, saj je človek Jezusa že poznal, ga poslušal, ipd. Med njima je namreč že obstajal zaupni odnos. S pozornim branjem v kontekstu nam postane dovolj jasno, da ta človek ni dvomil glede Jezusa, ampak glede lastne zvestobe v zaupnem odnosu z Jezusom. Kot vsak človek, ki realno priznava lastno človeško nezvestobo, ta človek dvomi sam v sebe, ne pa glede Jezusa, ki se mu razodeva.

Vera namesto ali zaradi vednosti?
Še en pomemben del Dawkinsovega argumentiranja je ta, da običajno skrajno ločuje med »vero« in »vednostjo«. Dawkins pravi, da je »vera« le nekaj kar potrebuješ, dokler ne obstaja »evidence« tj. dokazni material. Z dokaznim gradivom pa prihaja vednost, kar pomeni, da odpade potreba po verovanju. Potemtakem je vera le šibek začasen pred-korak k vednosti. Vendar, če o tem razmišljamo, kmalu postane jasno, da sta verovanje (v smislu zaupanja) in vednost pravzaprav neločljiva, kajti verovanje izhaja iz vednosti in obratno: vednost izhaja iz verovanja.

Vemo na primer, da se svet vrti okrog sonca in ne obratno. Ali ste kdaj slišali koga reči, da le verjame, da se svet vrti okrog sonca ali, da verjame, da je nekoč živel človek po imenu Kopernik, ki je to in še kaj drugega učil in delal? Ne. Dokler ne pridejo na dan zanesljivi zgodovinski viri, ki bi pričali drugače, pravimo, da »vemo« za Kopernika. Takšnih primerov je ogromno. Vemo za Newtona, Einsteina, Stalina, Busha, itn. itd. Vemo, da bo drugo leto 500. obletnica Primoža Trubarja itn.

Dokler ne pridejo na dan zanesljivi zgodovinski viri, ki bi pričali drugače, preprosto govorimo, da »vemo«, ne pa, da »verjamemo« v to ali kaj drugega. Čeprav se naša vednost dejansko opira na zgodovinske vire, ki jim zaupamo, sploh ni treba govoriti o verovanju. Govorimo, kot da bi bilo samoumevno, da ne gre za verovanje oz. zaupanje. Dejansko pa je tudi tukaj na delu neka vera, mislim ravno na vero v smislu zaupanja.

Podobno je v večini primerov iz življenja. Na mnogih področjih praktično spregledamo vlogo vere oz. zaupanja. Čeprav so astronavti za varni let na luno dejansko zaupali teoriji Kopernika (in še marsikateri teoriji), jih nikakor nimamo za vernike! Čeprav vem, da me bo pripeljal domov voznik avtobusa št. 14, mi takšno zaupanje oz. verovanje ne prinaša naziva »vernik«. Zaupanje je namreč na vseh področjih sestavni del življenja. Zato večinoma spregledamo, koliko tu in tam dejansko verjamemo. Nevede smo v nekem smislu globoko verni ljudje! V marsikaj in marsikoga namreč neizogibno in globoko verjamemo.

Potemtakem takšno verovanje, ki je za vse sestavni del vsakodnevnega življenja, nikakor ni nek šibek, začasen pred-korak k vednosti. Saj sta verovanje in vednost neločljiva. Pravzaprav praviloma že »vemo« tisto, v kar verjamemo. Vsako smiselno verovanje izhaja namreč iz vednosti. Menim, da o tem pričujejo tako Biblija kot naša življenja. Neizogibno je, da praviloma že »vemo«, oz. poznamo to, v kar verjamemo.

Zaključek
Zaključimo. Videli smo, da »vera« v Bibliji ni neka slepa neizprašana reč, niti ni nek šibek začasen pred-korak k vednosti. Kajti »verovati« pravzaprav pomeni »zaupati«, saj se vsako smiselno verovanje dejansko opira na nekaj zanesljivega, izprašanega. Zato je v Bibliji vera predvsem korak, ki sledi vednosti, ko so ljudje izzvani, naj zaupajo Bogu na osnovi tega in v skladu s tem, kar so že slišali oz. videli ipd., kar torej že poznajo kot resnično. Šele na osnovi tega, kar že prepoznavajo kot resnično in verodostojno, naj bi zaupali Bogu. Dawkins se tudi moti, ko misli, da tudi biblijska vera spodbuja hierarhijo pobožnosti oz. zasluženje nebes. Človek, ki prav(ilno) veruje, se namreč ne skuša »bogu prilizovati«, ne poskuša si zaslužiti nebesa, ampak, kakor je ponovno odkril Primož Trubar:

Ne služi Bogu, da bi s svojimi dobrimi dejanji poskusil zaslužiti nebesa, ali pri Bogu dobiti kakšno večjo čast čez druge ljudi, saj ve, da mu je Bog vse to dal zastonj, zaradi Kristusa (Sam Jezus mu je s svojo smrtjo prislužil nebesa in večno življenje). (Trubar, 1550/2000).

Kljub vsem predsodkom, ki jih Dawkins goji do bibličnega Boga, smo mu lahko hvaležni za vse njegovo resno izpraševanje oz. preverjanje. Videli smo, da prava biblijska vera ravno to zahteva. Povsem tudi z Dawkinsom delim mnenje glede kritičnosti do razširjene prakse, da iz Biblije poljubno izvlačimo tiste koščke, ki nam ustrezajo, druge dele pa ignoriramo. In nenazadnje sem tudi sam zaskrbljen zaradi mnogih izjav političnih voditeljev, kakršna je na primer tista ameriškega predsednika Busha, da osvoboditev iraškega ljudstva ni darilo ZDA, temveč »Božje darilo vsem ljudem na svetu« (Bush, feb. 2003. Navedeno po Singer, 2004: 208).

Toda v Dawkinsovi knjigi ne vidim kake nove podpore ateizmu. Osrednja predpostavka ateizma je namreč ta, da ne obstaja nikakršen bog. Dawkinsov glavni argument pa le duhovito povozi en argument v prid neke določene predstave o bogu. Dawkinsova želja torej daleč presega dejansko moč njegovega argumenta. Tu je predvsem jasno, kako dobro sam obvlada retoriko. Še več: v kolikor verjame, da je s pomočjo darvinizma utrdil svetovni nazor ateizma, je videti, da preveč zaupa v znanost. Sama znanost je seveda fantastična stvar, vendar: Dawkinsova vera presega legitimni domet znanosti. Skratka: Dawkinsova ambicija je prevelika, njegove predpostavke preveč poljubne, njegovo proučevanje Biblije pa je žal skrajno površno.

Pišite predavatelju

Lektorirali za predavanje: Jana Marinček in Lidija Kalčevič

Viri, literatura 
Dawkins, Richard (2007a): Bog kot zabloda. Ljubljana: Modrijan. Prevod prve izdaje (2006).
Dawkins, Richard (2007b): The God delusion. London: Black Swan. (Druga izdaja).
Dickson, John (2006): The Christ files: how historians know what they know about Jesus. Sydney: Blue bottle books.
Eagleton, Terry (19. 10. 06) Lunging, Flailing, Mispunching. London: London Review of Books.
Freud, Sigmund (1927/1996): Prihodnost neke iluzije. Maribor: Obzorja (zbirka Znamenja). McGrath, Alister (2005a): The Twilight of Atheism: The rise and fall of disbelief in the modern world. London: Rider.
McGrath, Alister (2005b): Dawkins’ God: genes, memes, and the meaning of life. Oxford: Blackwell.
McGrath, Alister in Joanna, (2007): The Dawkins Delusion?: Atheist Fundamentalism and the Denial of the Divine. Illinois: IVP.
Norman, Richard (2004): On Humanism. London: Routledge.
Ratzsch, Del (2000): Science and its limits. Illinois: IVP.
Rogers, Kevin (2007): »A skeptic’s view of the God Delusion« CASE 2007 (12), 28–31.
Russell, Bertrand (1957): Why I am not a Christian. New York: Touchstone.
Singer, Peter (2004): The President of Good and Evil: Taking George W. Bush Seriously. London: Granta Books.
Trubar, Primož (1550/2000): Katekizem. Ljubljana: Slovenska knjiga.
Wraight, Paul (2006): »Is ›Intelligent Design‹ a good apologetic tool?« CASE 2006 (9), 5–6.
Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2002 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.