Trubarjeva »cerkev Božja slovenskega jezika« in »narod slovenskega jezika«
Avtor: Nenad H. Vitorović
Zaslužni profesor dr. Marko Kerševan je na simpozijih ob 500 letnici Trubarjevega rojstva razmišljal o odnosu med Trubarjevo versko in jezikovno-knjižno dejavnostjo. Pri tem je poudaril, da »Trubarju in sodelavcem po njihovem prepričanju pri uporabi slovenskega jezika ni šlo za ›širjenje lastnih naukov‹, ampak za ›oznanjanje Božje besede (evangelija)‹ kot največje Božje milosti za ljudi vsakega ljudstva, vsake dežele.«
Svojo trditev je izpeljal iz središčnega mesta, ki ga ta beseda ima znotraj reformatorskega, evangeljskega, protestantskega krščanstva (kot povsem Božja in hkrati povsem človeška beseda). Božja beseda tu (vsaj v pristnih oblikah) namreč nikoli ni »beseda« v zgolj metaforičnem pomenu, tj. kaka nema »sporočilnost« narave, dogodkov, sporočilnost zunajjezikovnih simbolov itn, niti ni zgolj notranja beseda, notranji glas. Podobno je vera sicer tudi tu notranja privolitev, toda kot taka je (notranji) odgovor na zunanji nagovor: Božja beseda prihaja k človeku ravno od zunaj, kot (človeška) beseda o učlovečeni Besedi, o Kristusu Jezusu.
Primat, ki ga ima znotraj reformatorskega, evangeljskega krščanstva beseda nasproti (v srednjem veku in še danes) razširjenem opiranju na zunajjezikovna pomagala in sredstva ter »spiritualističnem« zgolj-notranjem glasu, se kaže tudi v primatu ljudem razumljivega jezika nad kakim »svetim«, vendar (za večino) nerazumljivim jezikom. Pri tem je sleherni jezik, v katerem se ubesedi Beseda, z njo tudi že posvečen.
Tako Kerševan v povzetku sklene: »Takega vzpona slovenščine v knjižni jezik v 16. stoletju ni mogoče pojasniti zgolj z večjo vnemo protestantov za širjenje svojih naukov in z izkoriščanjem možnosti, ki jih je ponujal tisk, saj verske vneme pri širjenju njihovih naukov vsaj jezuitom in kapucinom v tistem in poznejšem obdobju ni manjkalo in tudi tisk je bil na voljo vsem. Pojasniti ga je mogoče le z upoštevanjem bistveno drugačnega pomena in mesta (Božje) besede v cerkvi in za cerkev. Ta pomen je izhajal iz drugačne osredinjenosti na Kristusa, na učlovečeno Božjo Besedo in odrešujočo besedo evangelija. V takem pojmovanju je cerkev creatura verbi, kot je zapisal Luther. Med protestantskim pojmovanjem cerkve kot ›cerkve Božje besede‹ – ki je po Božji besedi nastala in po službi Božji besedi obstaja – ter Trubarjevo ›cerkvijo Božjo slovenskega jezika‹ je nerazdružna zveza. Cerkev služi Božji besedi po človeški besedi, ki je vselej beseda konkretnega človeškega jezika.«
In še zavoljo konkretnih slovenskih okoliščin: »Zaradi izjemnega mesta, ki ga je slovenski (knjižni) jezik dobil pri nastajanju moderne slovenske narodne identitete – kot njen okvir in sredstvo – je protestantsko jezikovno in knjižno delo postalo del slovenske ›kulturne memorije‹. Lahko rečemo, vsaj v slovenskem primeru, da je tudi narod creatura verbi. Trubarjeva ›Cerkev Božja slovenskega jezika‹je imela neminljiv delež pri nastanku ›naroda slovenskega jezika‹.«
Kerševanova razmišljanja so v strnjeni obliki objavljena v četrti dvojni številki revije Stati inu obstati 7/8 (2008) 188-202, integralni verziji pa sta pod naslovoma »Božja beseda in/kot ljudski jezik pri slovenskih protestantih 16. stoletja« ter »›Cerkev Božja slovenskega jezika‹Primoža Trubarja in ›narod slovenskega jezika‹ – vloga jezika v reformaciji in modernem (slovenskem) nacionalizmu« dostopni v: Kerševan, Marko (2012): Protestanti(sti)ka, str. 95-109 in 110-126.Ljubljana: Cankarjeva založba.